+386 (0)41 861 776

...razmišljam, kako naj ti jo povem. Je tipična narkomanska zgodba, pa vendar je vsaka po svoje unikatna. To je zgodba polna zablod, zgrešenih poti in iluzij, ki pa se je po velikem čudežu končala srečno. Srečno,v anonimnih narkomanih.

Sedaj, ko tole pišem, sem stara 33let in počasi postajam nov človek. Sem tipična odvisniška duša, kateri je bila usojena pot narkomana, saj drugače pač nisem znala živeti. Nikogar ne krivim za svojo usodo. To pot sem izbrala sama. Tudi moj oče je bil odvisnik in kot otrok sem že videla, kakšno je življenje odvisnika. Pobrala sem te vzorce po principu "monkey see,monkey do". Nihče mi ni vsiljeval teh vzorcev, pobrala sem jih sama. Verjetno zato, ker so mi bili znani in domači.

Proti koncu osnovne šole so se začeli problemi. Od 13.-15.leta sem bila tabletoman, kar sem zalivala z dobrimi količinami alkohola, v kombinacijo pa sem dodala seveda tudi travo, ki je bila prav tako moja dolgoletna, vsakodnevna spremeljevalka. Pri 14-ih sem imela prvi overdose - od alkohola in tablet. Bila sem nesrečna, za življenje mi ni bilo mar, želela sem si umreti. In res je šlo za las. Pravzaprav mi še danes ni jasno, kako sem preživela tisto dozo. Sedaj si to razlagam tako, da sem bila verjetno tako zavožena, da me nista hotela vzeti k sebi ne bog, ne hudič. 11 dni sem bila v bolnici in še isti dan, ko so me odpustili, sem bluzila dalje v svet omame. Tako sem pri 13-ih že pila in kadila travo s svojim očetom, pri 14-ih sva skupaj že jemala LSD, pri 15-ih je prišel na vrsto heroin.

Oče in mama sta se ločila, ko mi je bilo 8 let, saj mama ni več zdržala takšnega življenja - odvisnost, zapor, itd. Sem se pa z očetom vedno zelo dobro razumela in sva skoraj ves čas imela stike. Srednjo šolo sem končala z veliko sreče. Imela sem ogromno neopravičenih izostankov, cvekov in neocenjenih predmetov, pa tudi pijanskih in drogeraških izgredov, zaradi katerih bi me verjetno izključili iz šole, če me ne bi hodil fotr reševat vsakič, ko so zahtevali, da pridejo starši v šolo.

Proti koncu srednje šole sem sem si našla enega starejšega tipa, ki je imel svoje stanovanje in ki sem ga lahko molzla za denar. Zalagal me je tudi oče, kadar je imel. Kombinacije drog so bile neskončne- alko, thc, lsd, hors, koka, ekstazi, speed, kakšne gobice, pomirjevala...vse.

Oče je umrl in jaz sem si takrat našla tipa, dilerja z obale, s katerim sva bila skupaj 13 let. Čeprav sva se res zaljubila, je bila to tipična narkomanska ljubezen, ki je bila že od samega začetka obsojena na propad. Ravno sva začela biti skupaj, ko so ga zaprli, ker se je pri njem doma zgodil overdose. Umrl je 18 let star fant. Ko je bil spuščen iz zapora, mu je isti dan spet padel v stanovanju dol en model. Ta overdose se je hvala bogu končal srečno in človek ni umrl. So pa njega spet zaprli. Jaz sem mu pošiljala v zapor pakete, denar, cigarete... Začela sem se ukvarjati s tatvinami.

Ko je prišel iz zapora, sva se preselila skupaj v Ljubljano. Živela sva kot podnajemnika, občasno delala, on je dilal, jaz pa kradla. Moje življenje se je vrtelo le še okrog heroina in kokaina. Dolga leta sem živela kot zombi. Moje telo je bilo podhranjeno, polno modric in ran od vbrizgavanja. Nisem bila več sposobna hoditi v službo, niti živeti. Cele dneve sem se ukvarjala s kriminalom, količine droge so bile večje in večje, jaz pa nižje nisem več mogla pasti.

Droga mi je bila vse. Zdravilo, prijatelj, način življenja. Hišne preiskave so se vrstile ena za drugo, imela sem polno sodišč, policija me je iskala s tiralicami, pristala sem tudi v priporu na Igu, prebolela 2x hepatitis C, 1x hepatitis A, pri 30-ih me je skoraj ubila sepsa (zastrupitev krvi), vnetje srčnih zaklopk in huda pljučnica. Preživela sem vsega skupaj 6 overdoseov - prvega od alkota in tablet, dva od kokaina in tri od heroina. Petkrat sem se zdravila na detoksu, miljonkrat poizkušala sama se skrizirati ali pa prosjačila mamo, da mi pomaga. Vzela sem tudi ibogain, pa sem se ga šla po petih dneh zadet. Zdaj imam pet pogojnih obsodb, ki bodo trajale še 2 leti. Po treh zdravljenjih na detoksu sem se ga šla direktno, še s kufrom v roki zadet, enkrat sem abstinirala cca 3 mesece, ko sem naredila cel program.

Zase lahko rečem, da sem bila 20 let brezupen primer. Jaz se sploh nisem hotela nikdar strezniti, govorila sem: ”Pustite me, da se ga zadevam, jaz bom đankica do smrti." Dobrih 10 let sem obiskovala detoks, kjer imam tudi svojo terapevtko, ki pravi, da bom njena spremljevalka do penzije. Propadla sem do konca, materialno, psihično, fizično, duhovno. Živela sem v iluziji in prepričanju, da zame ni rešitve.

Še danes ne vem, kaj se je zgodilo z mano. V meni se je začela prebujati želja po treznosti. Še petič sem šla na detoks. Tokrat izključno iz želje po treznosti in ne zaradi kakšnega sodišča ali potrebe, da se rešim problemov s policijo. A bila sem brez planov, kako bom potem zunaj to svojo abstinenco vzdrževala.

Po čistem naključju me je pot pripeljala k Anonimnim narkomanom. Že ko sem prvič prišla tja, sem vedela, da bom tu ostala. To je zdaj moja družina, sem pripadam. Tu sem našla svoje brate in sestre, ki me razumejo tudi brez besed in kjer sem jaz res lahko jaz, brez blefiranja in mask. Tu sem lahko vse, kar med drugimi ljudmi ne morem biti, čeprav sem trezna. Drugi ljudje tega ne morejo razumeti. Tu, v anonimnih narkomanih, pa razumemo. Mi vemo. Danes zase pravim, da mi je bog dal oprostilno sodbo in enosmerno karto za življenje. In jaz sem jo vzela, čeprav ne vem, s čim sem si prav jaz zaslužila to milost. Breme mi je odvzeto, od tu naprej pa je naloga moja.

Ne vem, če ti je ta moja zgodba kaj povedala. Želim ti sporočiti le to, da rešitev obstaja. In upanje tudi. Vedno si dobrodošel, z veseljem te bomo sprejeli in hodili s tabo po poti, ki nam je vsem skupna.

Za konec pa naj ti sporočim še tole:

“VSI OZDRAVLJENI ZASVOJENCI NISO DNO DRUŽBE,TEMVEČ ELITA, SAJ SO SVOJE ŽIVLJENJE IN DUHOVNOST,TER NAJHUJŠE KRIZE USMERILI V PREOBRAZBO IN NAJVEČJI POTENCIAL, KI GA ZMORE ČLOVEK.”

XY.

Ko sem bila še aktivna odvisnica … sem živela v temi omame 17 let in pol, nisem znala živeti brez heroina, kokaina, metadona, najhuje pa je bilo, ko sem na koncu padla še v »dovoljena« zdravila – benzote in uspavala. Vsak poskus, da bi abstinirala, mi je spodletel, ne spomnim se, kolikokrat sem poskusila v vseh teh letih, ampak nikoli nisem dolgo ostala čista. Na koncu sem obupala, verjela sem, da mi ne bo nikoli uspelo. Ni je stvari, ki je ne bi počela za drogo! Bolelo me je, da sem si delala take grde stvari, sovražila sem se, a tega nisem hotela čutiti, zato sem si odmerke višala - nikoli mi ni bilo dovolj.

Ni me zanimala hrana, za zdravje mi ni bilo mar, večkrat sem pristala na urgenci, najmanj dvakrat letno, bila sem na robu smrti. Hudo mi je, ko se spomnim, kako so se zdravniki trudili za moje življenje, še posebej dr. Lejko iz Infekcijske. Bila sem tudi v psihiatrični bolnici v Polju in trikrat na DTO-ju. Bolelo me je, da sem uničevala vse okrog sebe, a sem krivca za svoje stanje po navadi iskala drugje. Kljub vsemu sem v sebi še vedno čutila željo: »Če umrem, hočem umreti trezna, nočem se navlečena posloviti od življenja!« Kadar sem malo prišla k sebi, me je preganjala misel: »Vzemi se v roke, otroka imaš!«

Zdaj mi je končno uspelo - čista sem kot solza. Najprej sem končala tri mesece in pol programa na DTO-ju in šest mesecev dnevne bolnice, ki jo nameravam še naprej obiskovati, dokler ne dobim službe, potem pa bom sodelovala v ekstra hospitalnem programu.

Prihod v Narcotics Anonymous – NA

V NA sem prišla z enim od so-pacientov iz DTO-ja. Že prej sem slišala za ta program, občudovala sem punce, ki jim je uspelo abstinirati. Preden sem prišla na prvo srečanje sem mislila: »Kaj bom jaz tam, tam so sami narkomani!« A sem že na prvem srečanju spremenila mišljenje; zraven mene so sedeli čisti ljudje! Opazovala sem jih in občudovala. Že na prvem srečanju sem vedela, da sem na pravem mestu, da sem »pašem«. Dobila sem motivacijo za abstinenco, mislila sem si: »Če je njim uspelo, lahko uspe tudi meni!

Veliko sem se naučila iz izkušenj drugih, »zabili« so mi v glavo:

- da ne gre vse na hitro in takoj
- da če vzamem drogo enkrat, to ni nobenkrat, ampak je tisočkrat
- in najbolj pomembno: SAMO DANES se moram truditi, da ostanem trezna
- da se vedno, če je še tako hudo, zahvalim bogu za življenje
- da se trudim sprejeti, česar ne morem spremeniti
- da spremenim, kar lahko
- in najpomembnejše – da spoznam razliko.

Všeč mi je, da nisem več sama, da imam podporo ljudi, ki me razumejo, ki me spodbujajo in da tudi jaz zdaj spodbujam novince. Seveda pa naš program deluje šele, ko si priznamo, da smo odvisnik, da smo pred drogo nemoči, da sami ne zmoremo abstinirati in ko si dovolimo biti ISKRENI; ODPRTEGA DUHA IN PRIPRAVLJENI.

Moje življenje zdaj ni več prazno. Srečna sem in hvaležna, da imam skupino ljudi, ki je zdaj moja družina. Brez programa NA, bi sem moje življenje odvijalo po starem … do smrti. Kadar me prime goreča želja po drogi, pomislim, kaj bi mi prinesel ta odmerek. In ne gre - NA me ščiti pred njim. Spreminjam način življenja in navade, skrbim zase in dobrovoljno pomagam drugim, duhovno rastem in sem srečna in zadovoljna. Nisem več sama in nikoli ne bom, vedno se bo našel kateri od naših članov, kadarkoli, ponoči ali podnevi, ki mi bo razsvetlil moje temne dni. Hvala bogu, da sem stopila v sobo NA in tam našla sebe. In da živim ter se spreminjam na bolje.

Anonimna

Drogirati sem se začela, ko sem bila stara 16 let. Nekaj časa sem imela zadevo pod kontrolo, vendar je meja med kontroliranim in nekontroliranim drogiranjem zabrisana. Vem samo to, da če nisem imela droge, nisem mogla obstajati v miru. Tudi moj brat je odvisnik in moj oče ima problem z alkoholom, tako sem lahko svojo odvisnost dobro prikrivala, saj se je vse večinoma vrtelo okoli očeta in brata. Včasih sem pomislila na to, da imam mogoče res problem z drogiranjem, a sem te misli ustavila tako, da sem se zadela.

Imela sem fanta, ki ni bil odvisnik in enkrat mi je dal ultimat, ali izberem njega ali drogo. Nisem vedela, kaj je bolje zame, ampak sem izbrala njega, ker se mi je to zdelo bolj prav. A se nisem nehala drogirati, samo skrivati sem začela pred njim, lagala sem in manipulirala, doma sem bratu kradla drogo in mami zlato in denar. Ko je mama izvedela, me je peljala k psihiatru, na bioenergijo in k hipnotizerju. Nič od tega mi ni pomagalo, edino, kar mi je preostalo, je bilo zdravljenje na detoxu.

Tam sem se skrizirala in čez 8 tednov so me vrgli ven, ker sem kršila pravila. Tako sem nenadoma pristala nazaj v realnem svetu, nisem pa vedela, kdo sem in kaj si želim od življenja. Vedela sem samo to, da se ne smem družiti s staro družbo. Vpisala sem se nazaj v šolo in poskušala abstinirati od droge. Alkohola pa nisem jemala resno, čeprav so nas na detoxu opozarjali. Potem sem enkrat napila in pijana šla takoj še po heroin. A ni bilo tako, kot je bilo včasih, zato sem se odločila, da heroina ne bom več jemala Namesto tega sem vsake toliko vzela kokain in tablete, dokler nisem enkrat spet vsa zadrogirana pristala na žuru pri nekem neznanem človeku. Takrat sem dojela, da ne morem več živeti na tak način. Po tem incidentu se nisem več drogirala.

Srečanj Anonimnih narkomanov na začetku nisem jemala resno. Ni mi bilo jasno, kako mi lahko koristi druženje z odvisniki, saj sem jaz hotela pozabiti, da sem se kdaj drogirala. Motila me je tudi beseda »Bog«, ki so jo uporabljali na srečanjih, saj sem boga asociirala z religijo. A ker mi drugega ni preostalo, sem vseeno začela slepo verjeti, da mi program lahko pomaga. Na mojo odločitev je vplivalo tudi to, da sem zbolela za pljučno embolijo. Ko sem prišla v NA, mi ni bilo več tako težko, saj sem hodila na vsa srečanja v tednu in kadar koli mi je bilo hudo, sem lahko poklicala koga iz programa. Po treh mesecih sem začela sodelovati pri organizaciji, kar mi je dalo še dodatno motivacijo za abstinenco. Potem sem na zimski konvenciji, ki je bila tisto leto v Ljubljani, spoznala naše člane iz tujine, ki so bili srečni, da sem se jim pridružila in da abstiniram. To mi je dalo še večji elan! Prvič sem občutila, da je bilo nekomu resnično mar zame in za moje življenje.

Sčasoma sta me nehali motiti besedi Bog in Višja Sila, saj sem skozi korake, služenje in deljenje dojela bistvo teh besed – ni versko, ampak duhovno. Življenje se mi je v teh 2 letih in 4 mesecih popolnoma spremenilo. Nikoli si nisem mislila, da bi lahko bila koristna, iskrena in odgovorna. Bala sem se življenja in tega, kako bom funkcionirala brez droge. Na koncu pa se je izkazalo, da življenje sploh ni tako zelo napačno! Sprememba v mojem življenju se je pokazala že po enem mesecu v NA, samo morala sem zaupati drugim, tistim, ki so to pot prehodili pred mano.

Hvaležna sem programu, brez njega moje življenje ne bi bilo takšno, kakršno je. Nisem si tega predstavljala niti v sanjah.

Odvisnica